Otroška igra skozi zgodovino
V psihologiji in etologijo igra pomeni obseg prostovoljnih, resnično motiviranih dejavnosti, ki jih običajno povezujemo z rekreacijo, razvedrilom in zabavo. Igro najpogosteje povezujemo z otroki in njihovimi dejavnostmi, ampak igra je lahko tudi koristna dejavnost odraslih.
Mnogi izmed najbolj uglednih raziskovalcev s področja psihologije (vključno z Jean Piaget, William James, Sigmund Freud, Carl Jung in Lev Vigotski), so gledali igro endemično na človeško vrsto. Ti psihologi so imeli močno prepričanje o tem, kako pomembna je igra na človekov razvoj. Izvedli so mnoge raziskave kot dokaz svoje teorije.
Igra se pogosto razlaga kot neresna aktivnost, vendar se igralec lahko pozorno osredotoči na doseganje svojega cilja, še posebej, ko je igra strukturiran in ciljno usmerjeno. Zato lahko igre segajo od sproščenosti, svobodomiselnosti in spontanosti skozi neresnost do natančno načrtovanega cilja.
Pri majhnih otrocih je igra pogosto povezana s kognitivnim razvojem in socializacijo. Igra spodbuja učenje in rekreacijo, ki pogosto vključuje igrače, rekviziti, orodja ali druge vrstnike. Igraje lahko zabavno pretvarjanje ali namišljena dejavnost. Nekatere oblike igri so vaje ali preskusi za kasnejše življenjske dogodke, kot so "igrati spopadov", socialna srečanja (kot stranke z lutkami), ali spogledovanje. Sodobne ugotovitve v nevroznanosti kažejo, da igra spodbuja fleksibilnost uma, vključno s prakso prilagodljivosti. Med igro se namreč odkrivajo številni načini za dosego želenega rezultata ali ustvarjalni načini za izboljšanje in reorganiziranje določene situacije (Millar, 1967; Shonkoff & Phillips, 2000).
Z odraščanjem otroka se spreminja tudi sama vsebina igre, ki preraste v potrebo po vključenju v družabne igre, igranje video iger in računalniških iger, in v tem kontekstu se beseda igranje uporablja za opis koncepta in teorije igre in njenega odnosa do pravil in oblikovanja igre.
Ameriški zgodovinar HowardChudacoff je študiralprepletanje starševskega nadzora nad igračami in igro ter otroškim pogonom za svobodo, da igrajo. V kolonialni dobi, so bile igrače začasne in otroci so se učili drug od drugega zelo preprostih iger z malo nadzora odraslih. Tržno gospodarstvo 19. stoletja je omogočilo sodoben koncept otroštva kot posebnega, veselega življenjskega obdobja. Tovarniško izdelane lutke, punčke in hiše so navduševale mlada dekleta. Organizirane športne aktivnosti tako pri mlajših otrocih, kot tudi pri odraslih in na univerzah so navduševale fante, da se naučijo igrati s kijem, žogico in spodbujale tekmovalnost. V 20. stoletju so se najstniki pričeli navduševati nad organiziranimi klubskimi športi, kjer so nadzorovano trenirali ob odraslih. Chudacoff ugotavlja, da se od 21. stoletja dalje stare napetosti med starševski nadzor in otrokovo svobodno igro posameznika pričenjajo odvijati v virtualnem svetu.
Torej, menim, da če želimo pritegniti otroke ponovno na igrišča, potem bi jim morali dati malo več kot samo prostor z nekaj igrali. Igrišča moramo smiselno planirati glede na navade in trende okolice, predvsem pa morajo biti igrišča dostopna tako, da otrok ne potrebuje posebnega prevoza do lokacije. Tematska slika ob naslovu (Brueghel the Elder-Children’s Games, 16. stoletje) prikazuje otroke, ki se ukvarjajo s številnimi različnimi igralnimi dejavnosti in ravno omogočanje izvajanje različnih igralnih dejavnosti je ključnega pomena za priljubljenost igrišča.
Sedaj nam ta slika služi kot dokumentacijazaigralnedejavnostiotrokpred500 leti. Kot lahko opazimo se igra otrok odvija na glavnem trgu, v osrčju kraja in ni ločena od vsakodnevnih aktivnosti življenja.
Vir: Wikipedia, The Free Encyclopedia