Kristjan Veber: Košček mojega srca

Založba: Zavod za varno igro

Leto izida: 2020

Recenzija: Samantha Hadžič Žavski, pisateljica in knjižna recenzentka

Prvenec Kristjana Vebra Košček mojega srca je zgodba o upanju. O upanju, ki ga mora biti deležno vsako otroško srce. Fantek iz vesolja, ki hodi po Zemlji in deli nasvete med otroke, ki doživljajo najhujše otroške stiske; so negotovi, ostali brez prijateljev; ali pa, kar je najhuje; so na robu preživetja, je pravi superjunak, za katerega bijejo vsa naša srca.

Avtor večkrat direktno nagovarja svoje občinstvo in jim, tako kot Til, pridiga o tem, da je tisto, kar je najpomembneje, imeti veliko srce. Otroci v zgodbi prejmejo košček srca v tistem trenutku, ko ga najbolj potrebujejo. Obrat in dodatno upanje v zgodbi  pa se pojavi na koncu, kjer Til prejme nazaj svoj košček srca. In sicer od fantka, ki mu je zadnjemu pomagal. Tako kot je tudi v realnosti, so tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč, po navadi najskromnejši in najhvaležnejši. Na tem mestu se zgodi čisto novo upanje, da bodo otroci zaradi Tilovih dobrih del, tudi sami postali takšni kot on.

Avtor je vseskozi tudi kritičen do družbe, katere srce in bistvo so pravzaprav otroci. In prav ti ne bi smeli biti prikrajšani za  svojo otroškost in osnovne človekove potrebe, kaj šele, da se počutijo nevidne. Til, deček iz vesolja, ki je na izgled čisto navaden otrok, to opazi takoj ob prihodu na Zemljo. Tudi zadnji deček, ki ga Til sreča na svoji poti, se počuti neviden. Zgodba za najmlajše, ki orosi tudi nemalo katero mamino oko, zareže naravnost v srce.